Omemba: Tadeja Krečič Scholten

»Zaznamovan je tisti, ki ne odpušča. Pozabiti ne moremo in ne smemo, odpustiti pa je treba. Prihodnosti ne moremo graditi na zamerah in sovraštvu.«

»Pisateljica na izviren način opiše družinsko srečanje v pocovidnem času, ko privrejo na dan potlačena čustva. Spretno in domiselno, s stopnjevanjem napetosti poglobi odnose med družinskimi člani, ki niso zaprti med štiri zidove, ampak bi se v njih vsakdo zlahka prepoznal. Krečičeva svoje pisanje opremi tudi z duhovitimi prebliski.«

»Pesnica v tem ciklu prikazuje begavo držo sodobnega človeka, ki prestopa zanesljive okvire vsakdana. Bremeni ga nepreglednost doživetij, razkrajajo ga negotovosti, žalostijo izgube, zasleduje starost. Izpoved je posredovana v melanholičnem tonu in prijetnem zvenu.«

»Avtorica v tej zgodbi občutljivo obravnava temo iz časa druge svetovne vojne. V ospredju sta družinski spomin in odpuščanje, ki je edini temelj, na katerem velja graditi sedanjost in medčloveške odnose. Kozinčeva k obravnavani vsebini pristopa spoštljivo in s prepričljivim peresom.«

»Gre za večplastno motiviko z vrhuncem v zagonetnem prizoru, ki poveže dve življenji. Je pa zgodba tudi potovanje v čas neke vasi, ki živi po pradavnih zakonih in običajih. Avtor tankočutno opisuje ruralni svet in njegove, tudi jezikovne posebnosti.«

»Pesnica je avtorica verižno prepletenih haikujev, ki se s ponavljanjem zadnjega verza vsake kitice zapletejo v venec in presenetijo bralca z oblikovno izvirnostjo ter pomensko drznostjo.«

»Prvonagrajeno delo je pretresljiva zgodba, polna topline in moči medčloveških odnosov. Dogaja se v nekem zakotju. V okolju, v katerem so gozdovi, polja in travniki, ni pa vrveža in ljudi. Avtor postavi dve zgodbi drugo drugi nasproti.«